Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Jutro. Sončno. Tresoče. Držim se za ograjo, da ne padem. Oči se upirajo vame in me suvajo kot puščice v razbolelo tkivo.
Rišem smernice. Gnetem si podplate. Srce se stiska kakor suha sliva oko pa reže skozi duše kot oster nož svoj plen. Hodim. Koraki so težki, svinčeno se kopičijo v bremena in se vrtinčijo v peščen oblak, ves strašen. Drhtim. Ljudje me gledajo, vsi vejo, vsi čutijo mojo sramoto in moj strah. Postal je platno in barve na njem so zbledele kot staro črnilo. Z neba visijo kapniki. Vedo. Srhljivo mi grozijo, da se bodo odlomili in mi razsekali lobanjo. Čuteče jih razumem...
...vem...
...ni nog, ki bi lahko ubežale; ni oklepov, ki bi zadušili to resnico; ni plazov , ki bi pokrili ves ta gnev v moji duši.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
(0 glas)
