|
Zbudi se, zbudi se, narod slovenski!
Zbudite se, človečki!
Oče!
ki svojim otrokom lomiš kosti.
in ljubeče stiskaš jim dlani.
Mama!
ki kolješ jih z ljubečimi očmi.
Mar ti je otrok dan bil,
da bi tvojo zlobo pil?
Ali ni vrat v vaši hiši?
Mar ti je otrok dan bil,
da se bo vate, gnus, spremenil?
Ali ni zrcala v vaši hiši?
Mar je otroku dan bil vid,
da mu oči porumene?
Mar je otroku dan bil sluh,
da mu ušesa izkrvave?
Gluh!
za pesem ptic in otožne violine.
Čestitam vam! Vse ste preglasili!
Slep!
za žametno nebo in podobe miline.
Čestitam vam! Vse ste potemnili.
Brezčuten!
Svet ljubezni in bližine ostal mu bo neznan.
Čestitam vam! Srce ste mu ubili!
Nem!
Brez želja in sanj.
Čestitam vam! Jezik ste mu zgrizli!
Ostal bo sam!
Čisto sam!
Resnično, čestitam vam!
Nič več on sam,
postal je
nič več nič manj
kot
vi!
Čestitam vam, skrbno ste ga ubili!
Kakor ste prejeli, tako dajajte.
Neumnost in ničevost.
Umazano kesanje!
Otroke vzgajate kot teličke.
Rasti, rasti, mali!
In te bomo zaklali.
Deli v ponev,
dodali jurčke in lisičke.
Zraven pa pomfri.
(Tudi solate se nebi branili.)
Lačni, tako lačni smo tvoje krvi!
Svet pokvarjen,
ki v svilo ovijaš hudiča.
Svet pokvarjen,
ki z mrtvimi podganami
hraniš otročiča.
S temo pobraten
se spreminjaš v mrliča.
Res si enkraten,
čudovito odvraten,
podoba votlega niča.
Greznica si,
ki rada se kaže kot varno zavetje.
Zlata maska na gnilem obrazu,
ki vljudno ponudi ti kavo.
Kakšna predstava!
Bravo! Bravo! Komentiraj pesem na forumu.
(2 komentarjev) |
