Mežikam v temo in se lomim kot steklo,
čeprav odsev ostaja.
Dovolim, da mi vzamejo nasmeh -
samo za malo.

Hočem čutiti pritisk kože na koži
in električni impulz,
ki bo utripal v resnici. Resničen.
Močno, boleti ne more.

Naj zagori krvavo rdeče,
ko oklep organskega popusti
in dovoli popolno zlitje.
Popolnosti ni.

Zavito v puh realnosti je telo le orodje,
čakajoče, da se gosenica zabubi
in spet pregrize v svet. Žrtvuje,
da lahko odpre krila in odpleše v sonce.

Grizem v čas in usta in papir in se trgam,
da bi našla celoto.
Zvezana v upe, ki zibajo ponoči,
podnevi padem na tla.

Želja me stiska v utripu srca
in skozi membrano brizga strup
samouničenja. Saj je čas...
pa je smiselno govoriti o času?

Če hočem zdaj. Tu. Takoj.
Naj se vžge,
potrpljenje se že usipa po prtu
med drobtinami upanj.

Melodija je počasna in težka. Pomirja.
Hrapavo se več ne čuti pod prsti.
Režem svoje sanje,
da ne bi čutila bolečine.

Pošast me vleče za nos in žgečka pod brado,
da ne morem zaspati.
Črnilo komaj sledi in sestavlja puzzle za jutri.
Kdo bo ukradel pravico in rekel, kaj je res?

Oblaki ne sledijo voznemu redu, zamudila bom.
Kdo bo čakal?
Res obstaja pravi?
Iščejo metulji samo en vzorec?

Otroci jočejo. Jaz ne. A ne morem dovoliti,
da bi pozabila. Ker bi otopela.
Ledene lepote ni mogoče pobožati.
Ni toplo, kot bi moralo biti.

Hočem, da tli in pobarva misli na rdeče.
Odpri usta, nasuj vanje žebljev.
Lahko pogoltneš?
Igra je kruta in pika v srce.

Saj je cela večnost.
A ob tem, da ni konca, izgubi pomen.

Komentiraj pesem na forumu.
(4 komentarjev)

---