| Napisal/a Neva, v torek, 06. jun. 06 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
S prebodeno dlanjo božam
izkrivljenost časa
v zlomu strasti,
neulovljivih vesoljnih kretenj,
ne vem čigave iznorene ideje
o iskreni nujnosti
lomljenja srca, ki se pretaka
v zlati tekočini omame.
Srečno nesrečna prijateljsko tonem v
poletavanju do zaprtega
okna in nazaj, ožgana od sanj,
spreminjam se v travo, mehko zeleno,
mirno se zibljem v vetru
z enim samim metuljem,
ki lahkotno pristaja
v mojih očeh....in za seboj pušča
prazno izvotljenost,
in me krade sedanjosti....
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
