Napisal/a *Roberto*, v sobota, 30. okt. 04

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Barve v smrtnih odtenkih,
modrosti v čudnih obsekih,
še sanje v podzavesti,
še dreva od dreve se cepi.

 Modrosti življenje,posušeno zelje
v dolini neskončni,prostosti popolni.
Tam v dolini neskončni praznini,
tam svet živi,in išče nov dih…
 
Praznina načenja preprosta načela,
pazijo roke se trdega dela,
pazijo roke da ne trpijo,
čeprav brez tega sploh ne živijo.
 
A upanje zadnje se vrne nazaj,
svet zdaj popoln je pa vendar zakaj,
zakaj ni v praznini popolni praznini,
kaj ga potegnilo je po ravnini?
 
Bil je to duh življenske moči,
da ne pojenjajo nove moči,
zdaj spet potuje v novi luči,
svet z nami naprej se suči.
 
Od kot energija življenje popolnost,
črna praznina in rahla odsotnost,
to ne izvem niti iz zenlje,
v njej pa še vedno raste to zelje.
 
In v upanju nanje iščem odgovor,
mali odgovor in majhno spoznanje,
iščem v daljavi zagledam ga,pravi:
življenje v modrosti popolni starosti,
išči izkušnje v tejle mladosti.
 
In pot se nova odpira mi zdaj,
iščem izkušnje se vrnem nazaj.
Izkušnje nabiram se več ne oziram,
in v življenu več ne pavziram.
*Roberto*

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)