| Napisal/a *Roberto*, v sobota, 30. okt. 04 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Barve v smrtnih odtenkih,
modrosti v čudnih obsekih,
še sanje v podzavesti,
še dreva od dreve se cepi.
Modrosti življenje,posušeno zelje
v dolini neskončni,prostosti popolni.
Tam v dolini neskončni praznini,
tam svet živi,in išče nov dih…
Praznina načenja preprosta načela,
pazijo roke se trdega dela,
pazijo roke da ne trpijo,
čeprav brez tega sploh ne živijo.
A upanje zadnje se vrne nazaj,
svet zdaj popoln je pa vendar zakaj,
zakaj ni v praznini popolni praznini,
kaj ga potegnilo je po ravnini?
Bil je to duh življenske moči,
da ne pojenjajo nove moči,
zdaj spet potuje v novi luči,
svet z nami naprej se suči.
Od kot energija življenje popolnost,
črna praznina in rahla odsotnost,
to ne izvem niti iz zenlje,
v njej pa še vedno raste to zelje.
In v upanju nanje iščem odgovor,
mali odgovor in majhno spoznanje,
iščem v daljavi zagledam ga,pravi:
življenje v modrosti popolni starosti,
išči izkušnje v tejle mladosti.
In pot se nova odpira mi zdaj,
iščem izkušnje se vrnem nazaj.
Izkušnje nabiram se več ne oziram,
in v življenu več ne pavziram.
*Roberto*
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
