|
Vsak, ki s pesmijo se ukvarja:
Kot začetnik se sprašuje,
kaj da piše, o čem da misli,
kako naj verz svoj oblikuje.
Vsi nosimo celino v sebi
le znati seči – tam kjer je,
le to je silno vprašanje,
saj um ne ve kako bi dlje. Izza srca, nekje v daljini,
se besedni črpa sklad;
le še vibracijo dodamo,
da nahrani v srcu glad. Tako nastane venček rim
z melodično strukturo
in ne bi ti to izrodil,
da ne veš za čas in uro. Ni vseeno kdaj se piše
saj vsako tajno čuva čas,
le če zalotiš se v viru,
razpre se biserni okras. Pesnik malokdaj razmišlja
o čem nastal bo novi spev;
če še tako je v mislih hiter,
ujame le njegov odmev. Z okolico le bodi v stiku,
Zato da sebe bolj spoznaš
saj te primerja um z drugim,
razkošnost lastno prepoznaš. Vedno naj ti bo v srcu
slepo drži se tega,
lepota vsa, ki jo dojameš,
je že bila ustvarjena. V tebi je posebna moč,
da iz časovne pra daljine
preneseš točno tisti vir,
ki nam oživil bi praznine. Če ta vsrkani občutek,
te zmrazi v čistoči,
prepusti umu, da ga brž
v nam vidno snov pretoči. To kar čutiš, v tem momentu,
ravno to v resnici si;
ustvarjaš sam se, kot rastlina
pozorno glej, kaj vlada ti! Bodi dosleden odločitvi,
da pesnik si postal,
le koliko močne volje nosiš,
toliko globlje, boš seči znal. Komentiraj pesem na forumu.
(2 komentarjev) |
