| Napisal/a Neva, v torek, 30. maj 06 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Kako neznane sile
me vlečejo v življenju,
kako težko si sledim...
Ljubezen je edino kar
resnično želim,
darila ne morem sprejeti,
preprostost je prepreprosta....
Kot bi tekmovala
s seboj zasvojena z nedosegljivostjo...
Kje si čarobnost igre....
neskončne, neskončne igre....
moč in nezadržna privlačnost, popolnost...
stokrat ne do stokrat še...
Srce, moj vodnik, me zavaja v prostranostih
hrepenenja
po nemogočem in me podreja
vedno znova.
Sovražim se včasih,
ko moja prvobitnost maščuje vsak
prezir, ki je bil
namenjen prosojnemu dekletu
zakopanemu v knjige
na neki gimnaziji, nekem faksu,
vse je šlo mimo...v veter zorečih jagod...
Lepota ženskosti je pozno pricapljala za menoj
in sedaj cveti v drugačnem življenju in
navidez je res vse drugače,
lahko bi bilo celo lepo, kot ciklamni vrt za obzidjem...
da jaz nisem jaz
in on on.
Čudežno najdem način,
da se grenko naslajam z bolečino,
izgorevam v čustvenem kaosu
pametno uvrščena, vsa punčkasta...
Pred bolečino prestrašeno bežim, nato se uporniško vržem naravnost
v njeno vrtinčenje...
S toliko nikoli rabljenih nežnosti in lastnimi
spoznanji ne presežem
resnične moči ljubezni,
da bi enkrat lahko verjela...čeprav jo iščem
v njenem izviru... nepokvarjeno....
Zaljubljenost ostaja
tista, ki pozabi nase, name, nate...vsrka te
obsesivno čudovita, instantna predanost
do konca ...
in neskončno izgubljanje v iskanju prvič
izgubljenega...
Zato danes plešem z žalostjo njen nalomljeni ples
od roba do roba, vsak korak se vdre in odkruši....
nikoli razumljena in porcelansto krhka,
med dotiki neznanega sveta...tako daleč od sebe.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (2) 
|
|
