Od rojstva naprej si dušo umivam, 
jo čistim z mišljenjem in ukom vsak dan... 
S svojo voljo pot si utiram,...

Boleče v dno duše
zazeva praznina,
zastavljam vprašanja,
odgovor: tišina.

Ubij me že! Ubij me in končajva ta boj,
predolgo že traja, končajva nocoj,
vzemi mi vse, kar še nisi mi vzela,
ne pusti ničesa...

Iz dneva v dan
se oklepam upanja,
da ne živim zaman.
Življenje ni samo rutina,
važna je vsebina.
V meni nenasitna praznina...

Na morski obali, senčni zaliv,
sonce že skoro je zašlo
kot val ob val bi tresknil bil
v odsevu me prelivajoče je našlo. Beri dalje...

Ne kliči me,
ne pošiljaj meilov
ne sporočil ...
Minil je tvoj čas,
minile so šanse
dveh norih lj...

Vonj vrtnic opranega dežja.
Tako rezek, da zaboli.
Tako presunljivo globok,
tako preširno širok.
Čisti ...

Bila sem dih in ti bil si stih, ki zame ga ustvaril čas je v polnoči. 

vonj rdečega žameta
mi popije vrat
da zrak zapoje
skozi razpoke dežja

knjigo pišem zgolj v sanjah
realistična slika moje države
& razbite sanje vseh tistih, ki nam sledijo Beri dalje...