| Napisal/a Neva, v nedelja, 28. maj 06 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Pod obokom rdečih čipk
je zdrsnilo zaupanje...
kot želja.... po moji koži
in globje...
V zavrtenem svetu vreteno
prevrta privid sreče,
zlagan... kot vse do sedaj...
Diham v tvojem dihanju
a me ni, zato ne prideš...
Zveniva daleč od sebe,
odmevava v dušo vesolja.
Morda bo razumela
v svojih prazninah,
ki jih hoče zapolniti z žalostjo.
Erupcija strun me ne odreši,
nisem varna niti nisem na varnem.
Nevidno pokam po razpokah časa
in se rušim v vsako besedo
in vsak nasmeh...
Izumetničena umetnost preživetja
brez vsega, celo brez sebe,
s pogumom za utapljanje
in talentom Petra Pana,
pridi in se me dotakni.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1) 
|
|
