Že vrsto let me vozi vlak,v moj osamljen dom grenak,
vsakič pa, ko čakam nanj, spomin povrne me nazaj
ko za slovo sem zadnjikrat, ujel ...

Oblečeni v črno se pretvarjamo,
kričimo v luno
in rišemo linije
čez življenje.

Nekaj ekvivalentnega jeziku celovitosti,
skoraj enaki trenutki jasnega
približevanja najinih jeder bistvu
dneva nežno združe...

Pusti cvetu, da se izcveti!
Moč usode krajša mu življenje.
V lističih kjer slast se namedi,
naseli se skoraj mu trohn...

Ta drobni cvet,
iz trdih tal
kali na svet.

Za beli dan
in za vihar
me otožnost vsa
nji je mar. ...

Noćas spavam na tvom dlanu
njišeš me prateći otkucaje srca,
ritam svemira.

Osječam tvoj pogled na sebi
i zatvaram oči...

Dva svetova.
Vrtita se vsak v svojo smer.
Ustvarjata tenzijo.
Vedno močnejšo.
Le dotik.
Eksplodirata.
Izgineta.
...

Tanka linija, 
gladkih, gracioznih smeri,
nežnih, idealnih črt, 
podoba živega boga.

Dve grajeni za ples,
...

Se spušča človek v temne gozdove,
sam raziskuje, s seboj se bori.
Sam se izgublja, vmes nekje dozori
in takrat zazna ...

Ko mali gejzir zla
pod pleksusom počiva
in ko se kisik topi
in postaja noč lomljiva,
ko se njen kristalni rob
...