Oblečeni v črno se pretvarjamo,
kričimo v luno
in rišemo linije
čez življenje.

Ti si žarek,
ki zjutraj posije name,
ti si pesem,
ki napisana je zame,

Vseskozi potujoč med zimo in vročino,
kot grad, ki tam stoji že stoletja,
večno ignorantski, večno stoječ.

Ničesar ti ne zamolčim,
čeprav se zdi, da vse.
Vse, kar sem, vate položim
in v Pesmi najine.

V očeh lesketa se ti nasmeh
ljubezen v njih ti berem
in tvoj dotik - res nežen
strah me je
da z vodo g...

Odpelješ me na polje maka,
med rdeče cvetove cvetlic,
v brezčasnost travnega mraka,
med gnezda igrivih metuljev in pt...

Zakaj naj čutil
ne bi tvojih ustnic
in gledal
s tvojimi očmi,
zakaj bi vedno
moral stati tu
in sanjati ...

Po svoji stari navadi
ližem rane
pokrpanim dnem preteklosti

Vsak zase s torbico na rami stojijo in gledajo v svet,
ki jim pripada.

Ne bo mi žal,
da bil si moj edini,
ki sem verjela vanj,
ne bodo zbrisani spomini,
na čas, ki bil je kot iz sanj,
ne bom ob...