Včasih te trofim, ko z belo lučjo,
v noči nam svetliš dolino lepo
Z leta v leto gosteje se zdi,
vedno hitreje ...

V tihi poletni noči,
sprehajala sva se,
preštevala zvezde
in ljubila se,
oboževala sva,
te...

Tukaj si.
Gledam te.
Malo sem že pozabila nate.
Ti me zvesto čakaš
in samo moja si.

Tema, pri odprtih očeh,
svetleč plankton,
valovi pa me premetavajo,
plavam na vso moč.

Sem kar sem,
žensko telo
in zavetje duše trpeče,
talka časa sem
in starejša od sreče. ...

Mogoče so predaleč
tiste sanje o svobodi,
o vetru na robu obzorja,

O ptici, ki pluje čez morja,
...

pogrešam materino znamenje
ob tvojem popku
ko se dviga in spušča
v ritmu tvojega vonja 

ko po dolgem času spet zagledal tvoj prelepi sem obraz
za trenutek dih mi je zastal od sreče in ustavil se je čas
stara čustva so na dan ...

Rožni venec
spletem
iz telesa
tvoj'ga.

Nemo čutim brenčajoče dotike neznanih občutij,
vrtim se po sledeh zrcalnih postav
pozabljenih podob nekje v posutih rovih zavesti.