Z toplino svojih žarkov,
se nevidno je splazil sončni žarek,
skozi špranjo majhne odprtine gradu,
ki se v pisanih barvah bohoti
na robu zelene preproge, z cvetjem posute.

Narahlo , čisto narahlo se do medenih posteljic priplazi,
ki dajejo vonj po sladkosti lepljive miline.
Požgečka eno, pa še eno, pa še drugo,
jim ogreje svilnata krila, poživi nemir po poletu,
neutrudno jih vabi, da očedijo si lička,očke pomanejo,
nasmeh nadenejo in pripravijo svoja najlepša oblačila.
Te gospodične in dame nič niso lene,
vajene so jutranjega žgečkanja, lepotičenja in česanja,
preden gredo na delo, brenčeče zapojejo brenčečo melodijo,
se poslovijo , lep dan zaželijo in veselo za sončnimi žarki pohitijo.
Poleti tudi mlada belca, ki zelo rada se spogleduje,
med tem , ko tačke pridno naslanja, nektar sladak použije,
očke ima samo za nekoga, kar naprej za njim pogleduje.
Ta velik gospod z črno mašno,pa nemo vse opazuje, se nasmiha
podvigom male brenčale, ki tako sladko preletava modre, rumene in
bele marjetice , ki zaljšajo njena pramena,, ter nudijo sladkosti
tovrstnih napojev.
Tako cel dan ob pesmi,
od cveta do cveta neutrudno,
gospodične in dame sladkajo si usta,
veselo brenčijo, se sončnim žarkom nasmihajo,
bogatijo s sokovi cvetlic,ki nežno nastavljajo svoje glavice,
za nežen dotik in poljub sladak.
Kmalu vse te sladkosti naravni gong prekine,
zapirajo se cvetovi, pesem vetra potihne,
mir lega na travniške preproge,belce in bele pa v zadnjem zboru
zapojejo hvalnico dneva, se od cvetlic poslovijo,
v svoj barvni grad odbrenčijo.
Poletijo na svoja ležišča,
očistijo pelod zlat iz svojih tačk,
usta očedijo od sladkosti medene,
z očmi žarek pospremijo na zadnji poti dneva
in po ponovnem snidenju, noč zaželijo.
Le pesem lepotic narave, nekje iz daljave se sliši,
ko mesečev pramen srebrni
nežno v noč jih pospremi,
melodijo srebrno zagode, jih z tančico noči pogrne,
sladkih sanj zaželi na poti pomladanske noči. Komentiraj pesem na forumu.
(2 komentarjev)

---