Poezija,
to prav čudna
je dimenzija.

Ni dnevnega poeta
je dogodek,
ki se rima
kar sama izliva. ...

Naključno srečanje.
Še vedno ima sjajne oči,
nasmeh kateri govori vse,
tišino v ozadju....

razpršen sem kakor bog ki sestopa
vsako jutro znova
iz ravnic obzorja

povsem take barve
kot okrušena skodelica ...

Ne bodi tako hudobna,
resnica goljufiva.
Zakaj toliko kostumov imaš,
zakaj toliko preoblek skrivaš,
zakaj ne končno pogledaš mi...

Skozi okno sonce sije,
v tople žarke me ovije,
dan bo lep - zime ni,
po pomladi vse diši...

Nihče ne pogleda v strto zrcalo...
Sladke so laži in trpke resnice
Njeno srce... kdo bi "srce" klical skalo?
Dočakala svoj...

Kratki uvod za začetek :) ...

  ...temna senca tu...
...zdaj kričim v tišino...
    ...z bolečino...

Mnogo razlogov je za tvoj nastanek
je kot rojstvo
ali osebna olajšava.