|
Medena rosa lesketa se v jutranji zarji razbohoteni,
po pobočju razsuto, razvija lepote prebujanja,
note narave vklesane v skalnjak,
z lepoto cvetja pomladnega obdanega.
Lesket medenosti, vsa svežina, ki jutro ga premore,
posrka vse sokove narave in se v najlepša oblačila vijolično prelivajočih tonov obdane,
ozaljša s prameni v zeleno in ponudi neutrudnim bitjem
pašo , dolgo pričakovano. Ponuja najslajše sokove izbrane,nektar sladak,
ki se kar sam ponuja, oprijema se nežnih svilnatih oblačil lepotic narave, ki pridno hitijo,da poskrbijo za pelod razsut,
zarod množijo in z tem krepijo svojo izbrano,
da more jih nagraditi in jih v svet lepot, jutranjih ros in sladkosti prepustiti. Nežno brenčijo, te dame, nekomu drago melodijo,
ljubezen do življenja delijo,povrnjeno v dvoje,
v obojestransko zadovoljstvo.
Tako močna vez z medenostjo, z naravo v skalovje vklesano,
z nežno roko varovano, da za zmeraj tako bi ostalo,
za zmeraj tako obvarovano in negovano, da tudi meni se zgodi del te lepote. Nad njo poletim, kod žarek sončni,
saj nevidnih kril nebom pokazala,
le delu narave se bom predala in se pridružila roju lepotic,
za trenutek použila medenost jutranje rose,
ter nežno , le nežno, kod sapa se dotaknila roke,
ki bdi kod kralj v planini, tam nekje ustvarjenem kraljestvu
z tisočerimi njemu predanih. Le za hip, z vdihom te svežine in miline. In ko utrujenost me prevzame, se umaknem,
neopazno kod sem pristopila, kod del spomina,
odložim sladkost zaužito, zaprem oči,
potonem v zatonu noči, miru in spokoju planine. Komentiraj pesem na forumu.
(1 komentarjev) |
