Spletna stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, zbiranja statistik, deljenja vsebin na socialnih omrežjih in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletne strani soglašate s piškotki.
Že vrsto let me vozi vlak,v moj osamljen dom grenak, vsakič pa, ko čakam nanj, spomin povrne me nazaj ko za slovo sem zadnjikrat, ujel pogled iskreč krepak še zdaj mi on ni obledel, v nobeni drugi tako blestel bil je to žarek ves iskriv, je žalost v srcu vtisnil.
Iz te ljubeče čutnosti predrami me korak ljudi.
Ozrem zavitek padajoč, pripognem se, ga dvigajoč, ko ošine me kot sonca trak,enak pogled ljub in krepak. Na tla me vrglo je srce, nad menoj se sklanjajo ljudje med njimi le ena znala je, zakaj zastalo - je srce….
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
(0 glas)
