Napisal/a pinkey, v ponedeljek, 01. maj 06

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Oči zaplešejo,
ko me vrtiš po zaprašenih ulicah
jutranjih večerov
in omamljenih dotikov.
Šepetal si mi metulje,
v tistih starih dneh,
na ulicah,
na katerih je lajnar s svojo opico neutrudljivo vrtel svojo lajno,

kjer so otroci odkrivali svoje slike iz školjk in
okvirje iz polžkov.
Silhuete ljudi se tanjšajo na minimum,
ko me,
vroč od soli,
obračaš proti morju.
Vsak obrat,
ki ga naredim pod tvojo roko,
me zasiplje z lahkoto-
lahka sem,
nebesno, peresno....
Lahko bi me vzel v roke,
pa se sploh ne bi zbudila.
Lebdela bi na tvojih rokah-
čutila,
zakaj so drsi tvojih rok
vznemirljivejši.
Ko bova jedla lunine kruhke,
in te bom ovijala v mehko svilo-
nežno kot otroka,
in bom v tvojih očeh spet videla metulje-
kot prvič,
in bova vstajala ob uri lisic,
me daj na svoje peruti,
da bova bližje zvezdi ognja.
Nocoj,
nad zvezdnato preprogo,
in pod tvojimi kašmirjevimi odejami,
pod katerimi je zaklana preteklost,
se naj moja silhueta zlije v tvoje vrste.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)