| Napisal/a pinkey, v ponedeljek, 01. maj 06 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Oči zapleejo,
ko me vrti po zapraenih ulicah
jutranjih večerov
in omamljenih dotikov.
epetal si mi metulje,
v tistih starih dneh,
na ulicah,
na katerih je lajnar s svojo opico neutrudljivo vrtel svojo lajno,
kjer so otroci odkrivali svoje slike iz koljk in
okvirje iz polkov.
Silhuete ljudi se tanjajo na minimum,
ko me,
vroč od soli,
obrača proti morju.
Vsak obrat,
ki ga naredim pod tvojo roko,
me zasiplje z lahkoto-
lahka sem,
nebesno, peresno....
Lahko bi me vzel v roke,
pa se sploh ne bi zbudila.
Lebdela bi na tvojih rokah-
čutila,
zakaj so drsi tvojih rok
vznemirljiveji.
Ko bova jedla lunine kruhke,
in te bom ovijala v mehko svilo-
neno kot otroka,
in bom v tvojih očeh spet videla metulje-
kot prvič,
in bova vstajala ob uri lisic,
me daj na svoje peruti,
da bova blije zvezdi ognja.
Nocoj,
nad zvezdnato preprogo,
in pod tvojimi kamirjevimi odejami,
pod katerimi je zaklana preteklost,
se naj moja silhueta zlije v tvoje vrste.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
