Strmim v praznino,
ki jo pušča ta sobica.
Čutim tišino,
ki me obdaja
medtem ko one pojejo.

Lebdim v brezčasju nočne ure,
čakam, da se nervoza razkadi,
a se le gosti in me budi;
umivam se v upanju, da mine.

Krožim z mislimi
med dimom in snopom svetlobe,
ki padata
na čajnik
na mizi
za katero sediš.

Sreli smo se u septembru
kad su zadjne ruze cvale
kad su tvoje plave kose
licile na majske lale

...

Dvomiti o tem,
kot je dvomil Shakespeare
...
Jaz ne dvomim in nikoli nisem
...

Vprašanja so se v meni prepletla
pobegniti se ni dalo od njih,
prvenstveno me je le eno morilo,
radi česa pride...

Nad Svet spušča se temen oblak, 
hudič razpel je svoja krila, 
začela se je črna poezija. 
Na&scaro...

Bojim se noči,
ko se umirijo zvoki,
misli pa postanejo glasne.
Bojim se,
ko se prikradejo podobe,
bolj jih nočem,
bol...

Ali lahko ubijem kar čutim
in se prisilim, da grem naprej?
Ali lahko pozabim vse sanje,
zavržem vero v ljubezen brez mej?
Lahko...

Veseli dan mrtvih,
polagam ogenj njih,
ki so imeli nesrečo
in so prej odšli.