Bežim pred dnevi,
ogrnjen v plašč Bolečine
zavit v šal, tkan iz trenutkov žalosti.

Čas, zavrti se nazaj!

V hladnem jesenskem jutru
S privihanim ovratnikom
Drsela je skozi meglo
Kot privid

Radio igra,
luč je prižgana.
Glava se ne da,
mi spati ne pusti.

Nič nisem storil,
kako me peče vest. Beri dalje...

prastara zgodba
je vrela
iz starčevih ust
motna
je sedala
zadaj na polje

Bol me proždire,
proždirem sam sebe.

Pokušavam shvatiti,
pronači formulu za preobražaj ali bojim se da je preduboko ukorjen...

Trenutek pade mi na veko...
Zasolzi oko in spusti biser na konico ust.
Ki se zasmeje. In odpelje se na drugo stran.
In ustvari mavri...

Na krhkih perutih ljubezen pripeta
je vzletela tistega čudnega dneva,
ko je zarja jutra trajala do večera,
kakor bi se žalost vesel...

Vsako pomlad na trenutek umiram
v senci zelenega pajèolana.
Duša ujeta je, kakor izdana
in kot drevo do koreni...

Lajež divjakov v noči,
je poslal oznanjat luno dnevu.

V šepetu škrtanja pod nogami
smo iskali plemena,
zamrznje...