Prepih…
diha jemajoč…
Vonj, ki objame metulje,
jim pokaže novo smer,
pot proti mlademu cvetu…
Nenavadna...

Pomivam posodo,
iz ozadja slišim svojo najljubšo pesem,
vsi spomini vezani nanjo
so izginili,
pokopani ...

Iz njenih oči sije življenje.
Mladost ji nežno kodra lase.
Kot jadra v nasmehu vetra
so napeta njena lica.
Beri dalje...

Izgini stran, prekleta baba, izgin mi spred oči,
Pogled na tebe je dovolj, da mrežnico slepi,
Pober se že, zahojen šus, ne stokaj in ne j...

...

Pred leti si prvič prišel v moje življenje.
Tiho. Kot nežen poletni vetrič
si se prikradel v moje srce.
...

Bil je tožen čas gripozen,
ko sem vrtal mrk, nervozen,
v nek priročnik nebulozen,
kinkal sem, že ves virozen, Beri dalje...

Banalnost se mitizira,
odnos se materializira,
um stagnira,
kapital triumfira,
absurd paradira,
realnost umira...

Kaj naj naredim,
kako naj zdaj živim,
pa ni žalost zaradi tega,
je še zaradi marsičega.

Prišel si kakor tih vetrc,
ki me nežno je pobožal po licu,
nasmejal si vsakemu se mojemu vicu,
se odzval vsakemu mojemu klicu,
...