| Napisal/a Keksy, v nedelja, 23. apr. 06 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Kadar zvečer posedam,
vedno gledam,
kako umira dan..
S svojo mehko roko,
na Zemljo spušča temo,
v mraku je res vse lepo.
Visoka drevesa,
so kot človeška telesa,
ki v divjem se ritmu gibljejo.
Suha trava,
se z vetrom zabava,
a jaz, mislim le na njo.
Se sonce leskeče,
zadnje žarke mi meče,
pogreza se v prepad.
Ko lepoto to gledam,
se sploh ne zavedam,
da z vsakim dnevom umiram tudi jaz.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
