Trenutek moreč,
pritiska kot kavelj žgeč,
z njega visi brezčasna minuta,
udarja prek hrbta pekoče kot knuta.

V vencu polno rož,
a le eno vzela bom zate,
venec ni več popoln,
a prežeta sem z mislijo nate.

Pogrešam... pogrešam zraka slani vonj,
pogrešam šumenje borovih vej,
zvezd sij močan, morja topel val,
pogrešam kraj kjer si.

Oblaki so pretrgani
igram se
tokrat s črtami
besede so črte
zakrivljene kot nasmeh

Kako turoben dan,
megla in dež in mrak,
a iznenada upanje spet tli,
da jutri bo že lepše,
da jutri vse se spremeni. ...

Odkar imam tebe spet vem, da je luč.
Ko tebe objamem, kot morje brezbrižen
objamem ves svet in ves zvezdni krog
in zate neko...

Mrak. Hlad. Bolečina.
Sama sem si vse zadala,
sama sem ostala.
Načel se držiš,
me k sebi ne pustiš.
Beri dalje...

Pisati s črnim pisalom
na bel papir
je tvegano dejanje.
Vsak lahko razbere napisano.

svet je tu, ker je, he, he...
mi smo tu, ker smo.
še boli, kar je bilo
pa kaj,
ko me ne bo, bo že prešlo...

Danes nabrala sem šopek češnjevih cvetov,
takšnih pregrešno belih in omamno dišečih.

In tebi jih dam.