Počasi vstaja sonce izza hribov In veter mi razkriva novi dan Še zdaj se ne zavedam svojih gibov Kot da je vse še le podaljšek sanj ...

V daljavi odmeva zvonov slovo,
veličasten zvok vzpenja se v nebo,
zemlja položila svojo nežno roko,
na življenja je utrujeno telo. Beri dalje...

Vse je odšlo,

bil je le strah,
da me bo razsuto srce
zadušilo.

Izgnane vrednote,
zmedena dota,
semena brez vetra.

Minljiva so sonca, ujeta v vecnost duha, spogledljiv je cas, utrujen od morij slovesov, svobodne misli, ostale so same, in vecerna molitev, je ograja ...

Negibne v hladu jutra veje
Še en opravek prestavljen na kasneje
Bela tišina v hladu jutra veje
Resničnost zavita v klobčiču je preje...

Tako rada bi se zdaj te dotaknila
Se zagledala v tvoj obraz...
Da ne bi nikoli pozabila
Kdo si meni ti in kdo sem tebi jaz.
...

Na povoščen lovorjev list sede
metulj. Maček spi in nitko prede.
Sonce dolbe granatno jabolko.
Dan si sam narav...

Jokam...slišiš? Ne?
Nekje globoko v sebi...
Še zmeraj ne?
Potrudi se!
Hočem, da sliši&sca...