Mesto.
Polno mrtve naglice.
Nemega hrupa.
Zelene sivine.
In sive modrine.

Na glavi nosim roga dva,
na daleč vsakdo me spozna,
če pa kdo preplaši me,
hitro v gozdu skrijem se.

Ne dovoli, da te lupijo.
Ne dovoli, da odstrejo tančice.
Ne dovoli, da vrtajo vate.
Ne dovoli jim, da te najdejo.

Še vedno mislim nate
in na srečne dneve
na mnoge čarobne noči
ko sva si preko ekrana
globoko zrla v oči Beri dalje...

Ljudje smo bitja,
ki hodimo po poti življenja
polni trnja in ognja.
Povsod sami.
V ljubezni, ko se rodi,...

Poljuba se ustne zdaj bi napile,
poljuba omamnega kot čaša je vina,
poljube poljubov bi zdaj zaužile,
poljubi so zanje zrak in so vo...

Na mizi zvezek leži odprt,
oddaljen in hladen,
kakor da z mano je sprt...
V daljavi,
daleč od Antigone in vseh valčkov,
se...

Vsaj ti mi sveti, luna!
Saj sonce že dolgo, dolgo nazaj,
je plašno skrilo svoj obraz.
Vsaj ti mi sveti, luna!
Ka...

Njene oči so lepše od mojih,
njene dlani so mehkejše
in njena sapa je topla kot maj....
Ne vem kdaj sem ti vzela dih,
vem, da z...

Marionete trenutkov
ujete v konice tvojih las.

V kapljah drsijo
po šipi na oknu.