pasje tuljenje
ulice odmevajo
zvok polne lune

Hladen suh zrak.
Me nosi okoli,
po vlažni zemlji

Mali je svet, če vidiš le sebe
premajhni za nebo, za ljubezenski par,
kdor le sebe nosi v sebi
ta drugega ne bo osrečil nikd...

Želim si vsaj enkrat imeti mir v duši, naj ne bo vsak dan , kot da zemlja se ruši.
Vulkan ne ugasne, krater ne spi, če ne drugega, pepel ven ...

Temotni vid,
izsanjano oko.
Dotik trepalnic
izpod trudnih vek
in ciganka-vešča,
ki okrog leti,
izriše...

V najlepšem delu
našega mesta
tam kjer je park
in otroško igrišče

O ti vest, moč mojega si bitja
kje si bila v grešnem času,
ko sem z lažjo zavajal srca,
ki so sledila slepo očarljivem glasu...

Zadnjič si gladi veke jeklene
bledo lice, ki nase priklene
sinji sen preperele ljubezni.
Silni sen se trdno ga oklene.
...

Črn žamet slepega pogleda,
ne ozre belino dne.
Ranjen od trnja
obleži nemih besed.

Z vlago prepojen,
toplino zemlje puhte...

Vonj po pečenju
razloži stopinje saj
ležečih na tleh.