Sedim ob knjigi
in med prsti drobim
olupke pomaranče.
Zunaj je že tema,
debel dan za mano,
črnina...

Z ustnicami, zažrtimi v led,
tako hladno kot zdaj
mi ne govori več!

Ne s to rastočo snežno kepo
...

Tako gledamo na ta leta,
kod da so temelji.
Potem pa nekaj pride-
venomer prihaja in jih maje.
Zato namesto
da gradim...

Moja teža je velika,
kot črna je na steni slika.

Slutim v daljavi luč -
izmika se,
v sebi slišim trušč.

Slepo je verjela vse...
Ni vedela tega,
da on ji le igra.
Bila mu je pač nekdo,
ki objame ga lahko,

Prebral sem:
»Zadnji komentarji«
Kakšno olajšanje... ahhhh,
A so res?
Ni navsezadnje &scaro...

Vsi smo zasledovalci lastne sence,
edini na trgu, brez konkurence,
obvladamo druge in izgubljamo boj
s samim se...

sama v svoje jutro
sama mimo glav
tam nekoč je stala lipa
zdaj stoji le črna pentlja

morje, peneča modrina
barka zavetje varuje
človeku, ki še veruje -
vino, pečena sardina

...

Ugasni svojo luč.
Naj sveti mi druga svetloba.
Ugasni svojo glasbo.
Naj govorijo moje misli,
njíh grenkoba.