|
Od Klavdija KIA Zbičajnik
|
|
Srebrni lesket zvedavih širin,
morju ukradenih romantičnih duš.
V dlani se smuka oster pelin,
prepleten v njega nežen beluš.
Drobi se bel kamen žejnih oči,
srka in ljubkuje se z vodno gladino.
Podobe enosti nihče ne loči,
harmonično vdahnem v sebe milino.
Tukaj sedaj sem trenutek obstoja,
utripajoč drget v celoti vidljiv.
Premetavaš se do poslednjega raja,
nič več omejen in lahkotno vodljiv.
Duši se zdaj morje in tiho ječi,
solza zastane v navalu krvi.
Dlaka pokončna peresno frči,
ko galeb mi ljubkuje nravi.
Jaz nimam telesa na robu predaje,
nisem nihče v valovih strasti.
Jaz sem vse tisto kar se zamaje,
lahkoten bel flek na trdni peruti.
Letim skozi čas in nosim tebe,
jemljem in dajem skalo skomin.
V delčkih popijem vse okrog sebe,
mnogo naprej od vseh bolečin. Komentiraj pesem na forumu.
(29 komentarjev) |
