Rojena v tišini jesenske noči
kot mavrični biser se spušča z neba obkrožena s tisoči svojih sestra;
njih drobne nož...

Sem gledal oblak,
pa se je razblinil,
v vodo sem gledal,
pa je odtekla,
gledal sem ogenj,
je ugašal počasi,

Dnevi minevajo,
minevajo kot leta,
vsak dan kot pesem se rodi,
ki zvečer utone neizpeta.

Noči minevajo,
minuta nočna...

Zunaj je umazan sneg,
začelo je deževati,
nehaj me že spraševati,
kaj od tebe hočem,
saj vendar nič nočem,
le povedala sem...

Kdo si pesem?
Zakaj srce te čuti
v sebi...
vse bolj in bolj? 

Odhajam!
Izbrala sem srednjo pot.
Ne levo ne desno,
naravnost.

Naravnost,
to moja je pot.

Pripeta v zevajočo
praznino postelje
s prsti gladi hrepenenje
v drobirju pozabljenih poljubov...
K prsim...

Trebali bi pisati pisma
obnoviti zaboravljenu umjetnost,
pustiti slova da se savijaju poput tijela
želje razljevaju
kao da ...

Čutim ga in vidim,
ta odsev sonca,
ki me boža in greje,
ki od daleč,
nekje od Atlantika priveje

Luči mesta
Ugašajo
V noči
Se izgubim
Na ulici
Pod tvojim oknom stojim
Vem da me zebe
...