Smo le okvirji
za nedokončano umetnino imenovano Življenje.

Ležimo v kotu in čakamo da nekdo nanese nove barve
na naš...

...

Tako močno poskoči mi srce,
tako vesela ko prebiram pesmi te,
rastem in pilim svoj obstoj,
zakaj me zmes časa izdelala je...

Mi je poznana in že jo čutim,
mojemu srcu odnesla je sen,
zlato je v njenih laseh,
še sonce ne sije lepše od nje.

LETA SO MINEVALA,
JE VSAK LETO BLA STAREJŠA,
V ŠOLI NA KROSU USAKIČ POČASNEJŠA.
NI MELA VOLJE, DA POSTALA BI BO...

Zelena, dišeča trava
Črički in ptički
Dve mravljici na meni
Srbi
Čebela na regratu
Omamen vonj po trav...

Zazrem se vanj,
ogledalo sanj ...
večnih dram ...
misel pesmizma v nebo odseva ...
podobo svojo – vse vem in vse znam...

V zaledenelih plamenih
plameni tvoje vse;
skoraj je že dogorelo,
samo še iskre so ostale.

Veje topoljev pletejo belo obleko,
v njene čipke se bo zavilo
današnje jutro,

opoldne bo zaplesalo
svoj obredni ples,

Bel list na mojih črnih vejah si. Tvoje misli rišejo preteklost. Del sebe si pustil med stenami njenih ozkih hodnikov. V njej živiš. Sedanjosti si ...