Napisal/a modro poletje, v nedelja, 19. mar. 06

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Iz dneva v dan
se oklepam upanja,
da ne živim zaman.
Življenje ni samo rutina,
važna je vsebina.
V meni nenasitna praznina,
iz katere se rojeva moja poezija.

Predstavlja vez mi s svetom,
ki se začne, konča nekje v duši.
Za to je kriva moja raziskovalna žilica,
ki bi jo opisala kot zdravo radovednost.
Izlivom svoje poezije nikdar do dna ne pridem,
četudi se mi zdi, da jih poznam že do obisti.
To so pač misli, ki se vseh naenkrat pač ne da ujeti,
trenutki, prebiliski, mimobežni kot kometi.
Ta moja poezija res živi,
to so poteze mojih obrazov,
to je moj jaz v svoji enkratnosti.

Tiho zopet pridem delat družbo
tvojim osamljenim mislim,
nežno, kakor žarek sonca
povabim se v tvoj svet,
nenadoma prikradem se,
da ob tvojem pomirim svoje si srce.
Ne dam sedanjega trenutka,
ne prepustim ga komu drugemu,
komaj, da sem ga ujela,
rada bi ga spet živela.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)