Ni ga iskrenega obraza.
Ni je svetle duše.
Vse dreveni v pozabo,
pozabo notranjega miru.

Na začetku

Ko svet obdane noč
in vrata se zapro
ko se luči prižgo
in zvoki večerni zapojo
ko pojenja vrišč otrok
in sonce...

Dopusti na trenutak imam priču, zna je još samo Bog
Tužan čovjek svijetom luta
Nema kuda nema dom
Snovi su mu te&scar...

Tvoje telo odkrito
odstrto zame
kot odeja
za popoldanski počitek
golo
izklesano v reko
v hrepenenje

Tako te imam
tako me imaš
rada.

Pokliči me kdaj.
Danes, ko sva še mlada.

Morda pa jutri.
...

Jaz sem nič.
Sem milni mehurček
v prostoru vesolja.
Jaz sem nič.
Zdaj sem,
zdaj me ni.

Kroglasti bodež,
skoz praznino srka srce
v neskončnost časa.
Ostri si zobe skalpelni blisk
in sonce v mavrici ne žari,
Beri dalje...

Za
pretirano
uslužnostjo
se
klečeplazi
praznost.

Ni čudno da si jo izgubila,
ljubezen tvojega srca
saj gledala si bolj široko,
a v masi ni več ljubega.