Jeklena ptica
na nebo zariše hrup.
Veter sčisti sled.

Govori. Ni mi mar.
Ne slišim več besed.
Nisem, kot bil nekoč sem, ujet
v tvoja leporečja, v  načičkan svet, Beri dalje...

Dugo tražim riječ -
u koracima
u vrisku s radija
i drugdje negdje.
Nema je.

S piko je prišel vprašaj.
Nedoločena vijuga.
Naložil mi ga je klicaj
in črta - neka druga.

Beri dalje...

Žal mi je, za bedne stihe,
ki polnijo tišine glas.  

Žal za truplo ohlajeno, ki ga je pokopal čas.
Žal...

Nežna ročica, drobcena dlan,
nasmeh iskren jo kliče k sebi,
da začutil njen bi objem,
spoznal, občutil solze...

Bol me proždire,
proždirem sam sebe.

Pokušavam shvatiti,
pronači formulu za preobražaj ali bojim se da je preduboko ukorjen...

...

Sem dobra z besedo?
Beseda je
dobra z mano.

Sedim in premišljujem.
Prav nič ne obžalujem.
Veter piha.
Misli bežijo.
Kot listje v vetru poletijo.