|
Od Ita
|
|
Ples senc ob polnoči me zavrti,
Me dvigne s tal in
Magija v nebo me zvabi,
Popolnoma se prepustim...
Luna osvetljuje oblake, ki se
Srebrno lesketajo in vzbujajo
Pričakovanje, da v njih so
Skrite večne sanje....
Navdušeno med njimi se vrtim,
Ko naenkrat se soočim z njim...
Euforija v meni se stopnjuje
Moj Kralj se nežno pribljižuje.
Poda mi roko, ki jo veselo,
Zaupljivo sprejmem, njegov je
Stisk močan in zanesljiv,
Sedeva na rob bleščeče lune...
Pogled moj zdrsne tja do jezera
Gladine, kjer v njem odseva
Slika najine bližine, ki zadrži se
Vse do svita...za vse še vedno skrita, skrita... Komentiraj pesem na forumu.
(6 komentarjev) |
