57 Komu spat se ne mudi, le kdo rasmišljat ma še čas in bdeti pod lučjo, ki obletava jo mrčes.
Pozna ura že mineva, čas že dan je bil skrbem, al si duši ne da mira, komu pod lučjo brenči.
Težje je mrčes pregnati, skozi odprta balkonska vrata, kakor hitro se pojavi, velika, mesarska ta kosmata.
Le prižgi si cigaret, v sanjah se dobiš kasneje, naj še malo se kadi, tam kjer se navadno spi.
Zadnji pisk je že odbila tri, ker tvoja nima ura baterij, lahko ti to pove TV, če ne motijo te muhe.
Le kaj lahko bi s časom, zdaj ko veš, v raj ne greš. Zjutraj novi dan se piše, a za zdaj ti dan je čas.
Komu se lahko zahvališ, da ti dana je ta čast, da zjutraj se lahko zbudiš, da spet lahko ugasneš luč. Komentiraj pesem na forumu. (0 komentarjev) |