| Napisal/a tihi, v ponedeljek, 13. mar. 06 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Po sredi se mi je lobanja prelomila,
razpoka je globoka, prehodna,
razlivajo iz nje se misli,
polzijo iz nje spomini,
prevetrijo podstrešje starodavno,
rahel sneg nasuti izpihajo,
in se stakajo spet konvencionalno
splete mreže mrkih zgledov
in se izoblikujejo iz njih žoge,
žoge z vrezanimi vzorci,
obrazčaste tvorbe hebrejske,
in se natlačijo vanje v njih in
grške modrosti stare betežnih
knjigavelj iz spečih globokih,
in srečno polzijo iz nje spomini,
in večno polzijo iz nje...
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
