KLJUČI SVETEGA PETRA

Ne spustijo me naprej.
Kdo ve, če bodo me nazaj,
kadar se nebo razpre
in povabijo me v raj.

Ples spogledljivih pogledov prekine dvom.
Zareže kot bodalo po beli svili,
jo umaže s črno krvjo.

Zakaj...

Želel si , da sem tvoja čokolada,
poželjiva, strastna in dišeča.
Postal nemiren si,
ko moji prsti odvijali so čokolado,
sledil...

Spreletavanje netopirjev.
Senca zvonika
prebada mesečev obraz.
Sova grleno skovikne,
obnemi.

Beri dalje...

Prepuščam se ti...
Samo uživala bom...
Naredi z menoj kar želiš...
Podaj se tja kamor hočeš...

Ne najdem je.
Sreča, evforija,
žalost in smeh.
Ne najdem besede.

Raztrgala bom kožo s tebe, sežgala ti srce in vrgla ga v prepad, brezsrčno!

Spet je dan brez tal,

in ne vem kje sem,
pišem morje ti besed
in čakam, da bo kaj potem.
In ni, seveda ni.

Vse kar napiš...

Vse preveč je ljudi z žalostnimi pogledi, preveč je senc v njihovih očeh, kam pelje ta svet, da človek ne zna več živet...

...

Če ne prej, v pomladni belini česnjevih cvetov,
občudoval bom v žar steklenega ledu odeti grad,
vijugastno obvit s potjo kočije najine ...