Kdo sem jaz,
da brez duše živim,
po njej hrepenim
in zato trpim….

Nežno me božajo dihljaji dreves
in ptice nad krošnjami
kot sonce nad oblaki
name prežijo.
In pesmi,
ki jih pojejo oživlja...

Oh, ta spomin, na rodni kraj,
na mater, na očeta,
na brate in sestre,
na vse prijatelje spomin ostaja.
<...

Lačni možgani
glodajo kost reale.
Večno stradanje.