Napisal/a metlicab, v petek, 10. mar. 06

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Rosa mi umije obraz,
zazrem se v zrcalo,
prekrito s kopreno žalosti -
trudno podobo vsakdanjika.

Tavam po mestu zvonov.
Z vero iz papirja
gledam razcefrane podobe živih bitij,
poslušam zvoke razkačenih volkov
in se v sebi dotikam sence gozda.

Nenehno se mi ugreza pod nogami,
padam, ne morem več naprej,
zemlja mi jemlje zadnje moči ...

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)