| Napisal/a aude, v torek, 07. mar. 06 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Dva milijona jeznih kipov gleda v dan,
na sever zre, kot da smeh je pokopan,
nevede zapirajo oči pred grozno točo,
še živi, boli spomin na krvavo sočo.
Je sovražnik tokrat res neviden?
A zakaj mi temna slutnja moti sen?
Kri se ne usuje kar naenkrat,
kaplja sama, ampak tisočkrat,
grozeč prizor, ki mu konca ni,
pa vendarle se z noči brez zvezd dani,
in zarja z žarki sporočilo nosi,
ko rahel dež na obzorju tam rosi,
prinaša misel za nov lep čas,
božansko navodilo, ki rešuje nas;
ni mi treba spremeniti še tebe,
zadošča že pogled v nebo in sebe!
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
