| Napisal/a Larcy, v petek, 03. mar. 06 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Ko zjutraj se zbudim zaspana,
Ves svet se mi zdi uganka neznana.
Vem, da nisem Nikolina ta prava
Taka – nasmejana.
Res je, takrat sem slabe volje,
in upam, da mi bo šlo kdaj na bolje
Z roko si podprem glavo,
a še vedno se počutim zaspano.
V roke vzamem pisalo,
Takrat oko bi zamižalo
in v pesniškem svetu pristalo,
a le za malo.
Čutim, da srce hoče nekaj izdati,
Navdiha noče prespati.
Zato pisalo kar samo začne pisati
In rima se na listu začne smejati.
Čez nekaj časa pesmica nastane
In moja usta postanejo v obliki banane,
Nasmeh mi zrtaste do ušes
Z njim bi lahko šla celo na ples.
Ne počutim se več kot list.
Vem, Da nisem več pesimist,
Ampak veter postanem,
Zdaj jaz kljubujem življenju zaspanem.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
