Napisal/a Me, v četrtek, 02. mar. 06

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Yo zgled si jemljem po modelih na tem svetu,
Ki dolge dni preživijo v ravnateljevem kabinetu.
Delajo prekrške saj vem da mam slabi zgled,
A takšen je svet, skozi moj pogled.
Tako se dogaja,
Da iz mene nastaja, druga podoba, Zalotim se, premišljujem o stvareh za katere sploh ni mar,

Tko k včasih pravla za denar.
A glej me zdaj kam sem prišla kam stopam,
Sam poglejte v oči, tukaj solza polzi, zdajle jokam.
Sicer resda pravim vse dobro, da vse je v redu.
A poglej bolš, a zdaj vidiš da sem v bedu?
Ker rečem vam ta stvar k se dogaja,
K vse bolj jasna mi postaja.
To je to ko ne paziš na ljudi,
Okoli sebe, kam človek vse zabrede,
Okol ljudi ki jih več ni, ki so izginili brez sledi,
In eno osebo, ki je že dolgo ni na spregled,
Komaj takrat začneš pogrešat njen pogled,
Opaziš, da brez nje si prazen,
Da si našel vse razen, te osebe,
Nič več se ti nena za vse jebe,
Pogledaš sebe, raztrgan in umazan po ulici hodiš,
Komaj zdaj opaziš pa se že celo življenje sodiš.
Sodiš na žive in mrtve, na mrtve in žive,
Na dolgočasne in nezanimive.
Zdaj se zamisli,
Na pedala pritisni,
Zamiži oči, vidiš temo?
No, tako bo, če nekaj ne nardimo,
Ker že dolgo več se okoli rame ne držimo.
Naredimo nekaj, preden zgubimo,
Tist kar je najbolj pomembno,
Kar si zasluži vsako omembo, svobodo,
Ker prosili mnogi še zanjo bodo.
Kričali in s krvavimi stopali hodili po svetu,
Ker dalgo nazaj uklonili so se teletu,
Vodiču, ki je zabredo, nato pa samo sedo
In opazoval to bedo,
Svet iz katerega je nastal pekel,
Ker je v daljni preteklosti nekdo eno napačno besedo izrekel.
Kaj morš tako je to,
Če se slepiš, da vse je lepo.
In ne vidiš umazanije in golazni ki temu svetu vlada,
Ne vidiš, da svet razpada.
In da razpadaš z njim, dragi moj sin,
»Obvaruj nas greha« sem slišala v cerkvi šepet,
Dveh mladih deklet,
Ki sta molili h bogu, za našo domovino,
Če je je še kaj sploh ostalo, al pa je že vse mimo.
Zato ukrepajmo sedaj, ko se trdno držimo za roke,
Dajte to učite svoje otroke,
Ker če vsak od nas da majhen prispevek, eno dobro dejanje,
Garantiran je naš uspeh, vojne ne bo, naše bo klanje.
Hudiča bi pokopali in obstajala bi le nebesa,
Takšen bi bil svet če odgrne se zavesa.
Sanjaj si pravim ko pišem to tukaj,
Sanjaj si pravim, take sanje kar odfukaj,
Ker se ne bodo uresničle, svet je preveč pokvarjen,
Poglej skozi okno, gozd je zanemarjen.
Ampak potem se ozrem proti nebu, dih mi zastane,
Saj majhna zvezdica večja postane.
Približuje se, vidim na cesti ljudi, ki ustavljanjo avtomobile,
Tudi oni se ozirajo proti nebu, zvezdo že vsak odkril je.
Naenkrat pa bum, srce mi obstane,
Ko ogenj se vname. Zagori vse pred mojimi očmi,
Čudim se, da meni nič ni,
Komet je padel, vsepovsod kri.
To je vojna zvezd, tako nam je bog pokazal,
Kaj delamo narobe, in nihče drugače mu ne bo dokazal.
Jaz pa še vedno gledam skozi okno in opazujem,
Naenkrat se brez kril proti nebu dvigujem.
Naenkrat se zavem da to je moj konec in vdihnem še zadnjič,
Ta zrak za katerega sem vedno govorila, da je zanič.
Tako poslovim se od sveta in grem drugemu naproti,
Umaknite se angeli, pejte s poti,
Dajte prostor da grem do poglavarja,
Ki naj mi na to vprašanje odgovarja,
Ali se mi vse to sanja?

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)