|
Potomci belih smo ali pa rdečih
Nekateri pa celo obojih...
Korenine nam trohnijo v pobojih.
Klali so v imenu Boga ali pa Cesarja. Božjim, farški je duhovnik
Vcepljal sovraštvo do ta rdečih,
Rdečim z Marksovo idejo
Sparali so možganske vijuge. Poteptali stare so vrednote:
Odpuščanje, obzirnost, sočutje
Radodarnost, vse to
Jim ni bila vskadanjost. V njih ubili so človečnost,
Zradirali občutljivost duš.
Trdnost je postala: zaslepljena
Okrutnost in vzvišena brezsrčnost. Drug drugemu darovali so prezir,
Brat bratu sovraštva, postal je izvir.
In vojna, ki je sledila...
Prava bratomorna je bila morija. Preživeli, po masakru, ki so ostali
So čisto pravi zombiji postali.
Hirajo počasi, steklenice praznijo,
V upanju, da utonili bodo njihovi spomini. Spomini, pa so se plavati naučili.
Se spremenili v velike vodne kače
Ta zver, vsak dan in vsako noč v njhovo
Krvavo zavest sika in skače. Vse to povzroča jim peklenske duševne
Bolečine, ki blažijo jih tako, da jih
Z alkoholom zalijejo močno.
Bolečine in spomini tako plavajo v dvojini. Le malo se jih reši iz reče belega
Zblaznelega vrtinca.
Soočijo se le nekateri,
Ki ne bi radi do konca znoreli. Veliko njih pa konča....pod
Težo svinca, ki si poženejo ga v glavo.
Nam pa ostane zapuščina... rdeče bela
Strohnjena korenina.... Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev) |
