Andrej je ljubil svojo ženo,
rodila mu je hčerke tri.
Živel je skromno, a pošteno,
za druge se še zmenil ni.

Bil je uradnik višje vrste,
zgledno opravljal posel svoj.
Kdo drug bi si polizal prste
za tako službo, kar takoj.

In res je vse šlo brez problema,
doma in v službi je blestel,
dokler ga ni pred tednom, dvema,
tale dogodek doletel:

Odšel direktor je urada
in kmalu ga nadomesti
gospa direktorica mlada,
odločna, da se kar kadi!

Gospa je hitro spremenila
način življenja v uradu,
ker se je mnogo naučila
kot šefica v Novem Sadu.
Verjetno je od tam navada,
da si direktorica mlada
med podrejeno živo silo,
izbere fanta za idilo.

Ž e prvi dan je bil Andrej
poklican k njej v direkcijo.
“Takole, Jaklič, mi povej,
čutiš med nama harmonijo?”

Andrej pogleda mlado damo,
sredi pisarne čisto samo,
sedela je v prekratkem krilu,
odeta v blagi vonj po milu.

“Čutim,” ji reče malo zmeden,
“ne vem pa, kaj gospa želijo?”
“Veš, Jaklič, že ves teden
me tangice hudo tiščijo.”

In je razširila koleni,
da je mednožje zasvetilo!
Za kratek hip na muci njeni
Andrej ugleda rdečo svilo.
In že spet nogici prekriža,
direktorica, reče milo:
“No, Jaklič, poldne se že bliža,
zato te vabim na kosilo.
A najprej pridi bliže k meni,
itak bo kratek tale dan,
saj veš, trenutki so zgubljeni,
kadar jih človek meče stran.”

To reče, pride čisto k njemu,
Andrej začutil je njen dih.
Ko pa se znašel je v objemu,
negiben je ostal in tih.

Pomislil je na drago ženo,
na ljube hčerkice doma,
a vse to je bilo zgubljeno,
zdaj ga objema šefica!

“V Novem Sadu,” reče ona
“je hitro zrasel proizvod,
čarobnega bombona,
ki se poliže tu odspod’.”

Pretresen, joj, Andrej začuti:
“Ptička za jajca me drži!!”
Zmeden jecljaje nekaj muti,
a tič mu skoraj že stoji.
Direktorica mu pomaga,
podrgne se tesno ob njem:
“Popazi mal’ na tega vraga,
da ti ga cel’ga ne požrem!”
Pa je tik predenj pokleknila,
Andreju dala hlače dol,
in ud si v usta je vtaknila -
tega doživel ni nikol’!
Doma mu žena je pustila,
da šestkrat migne sem in tja,
čez slabo leto pa rodila
se mu je nova hčerkica.
A tu direktorica na kolenih
ga fafa pridno še in še,
da kar nori v rokah njenih
prerasel je že meje vse!

“Stoj! Če ti pride, boš brez službe
na cesto vržen kot berač!
Ne maram take moške družbe,
ki mi ne sleče spodnjih hlač,
in me ne fuka vsaj pol ure,
preden orgazem doživi,
ne potrebujem mehke cure,
ki mokra tipu dol visi!”

To slišat’ ga Andrej potegne
direktorici ‘zmed dlani,
jo pa že raje fajn nategne,
kakor da službo izgubi.

Odločno zgrabi jo za láse
in pahne jo na mehka tla,
popolnoma pozabi nase,
ko ji ga v vlažno muco da.

Na stol je joške naslonila,
češpljico vzdignila nazaj
in rita kot divja kobila,
sopiha kot ognjeni zmaj!

Počenil je na levo nogo,
z desno ustopi se naprej,
stisne ji glavo na preprogo
in s tičem vrta luknjo v njej.
Obupno šefica poskuša
uiti delavcu iz rok,
a on se trmasto priduša,
ko izpusti njen čvrsti bok
in jo za lepe joške zgrabi,
jih stiska, skoraj že spešta,
prav to je to, kar ona rabi,
da glasno od užitka z’ja.

Preplašeni pred direkcijo
se zbirajo uradniki,
podšef pokliče policijo,
ker se za šefico boji.
Kako se vendar ne bi bali,
ko ženska tuli tak’ glasno,
vsi roke bi v ogenj dali,
da naš Andrej ubil jo bo.

Medtem pa ona se obrne
zavent zarita tak močno,
da se Andrej na hrbet zvrne,
le tič štrli mu pod nebo;
besno se šefica napiči
in fuka, da že kar boli,
Andreju bi prišlo pri priči,
žal pa za službo se boji.
Komaj nabere zadnje sile
in z njo v naročju obsedi,
nabodeno na božje vile,
v katerih polje divja kri.
In tič njegov strašnó utripa,
Globoko spodaj, strašni bat,
direktorica milo hlipa,
ko z muco tiču stiska vrat.
Tedaj pa njena struna poči,
se v glavi vse ji zavrti,
še nekajkrat močno poskoči
in strašno, strašno zakriči.

“Odprite vrata! Policija!”
zasliši se do njiju dveh,
in ravno, ko še njega zvija
sladka uteha vseh uteh!

Direktor’ca pa se zasmeje:
“Zdaj nimam časa, ‘mam sestan’k,
oglas’te se nekol’k’ pozneje,
do enih ne sprejemam strank!”

In zunaj trije policisti,
podšefa gledajo grdo,
ubožec znajde se na listi
skup’ s teroristi, mafijo,
ker je poklical brez razloga,
pol’cijo je osramotil,
težko se bo iz tega kroga,
nesrečnik sploh še kdaj izvil.

Uradniki pa onemijo,
nič več ne mor’jo razumet,
pod to ta novo tiranijo
bo res težko, težko živet’.

Le Poldetu se j’ posvetilo,
zakaj je v resnici šlo,
kaj vse v uradu spremenilo
se z novo je direktor’co.
Odslej se Polde vztrajno smuka
‘krog direkcíje kar naprej,
da šefico še on pofuka,
tako kot Jakličev Andrej.

Andreja pa ni za spoznati,
zdaj je premožen funkcionar,
še hčerke ne vedo, kaj ati
počne v službi za tak d’nar.

---