vzklilo je
se razbohotilo
nikoli obstalo

Čuden občutek je
ko spregovoriš s srcem
takrat, ko ne bije več
kot da bi dva tujca
zašla na isto pot
na začete...

Čutim razpadajoče delce živosrebrnega vetra... Konice belih igel me prebadajo, medtem, ko iščem tvojo točko v praznini. Pozabila sem preteklost, da...

Pogrešam te…
Besede tvoje nežne.
Pogrešam tvoj nežen, zvenki glas
in tvoj stas..

Goreča pogača.
Kristus na križu v copatih,
Gospod pokrajculja v soldatih.

Slanik v modri galici (CuSO4 x 5H2O).
Ptičje lajanje...

Belina, ki čaka, da zapolni jo dlan, kot ladja iz mraka je peljala drugam: roka in pod njo sled, ki črnilo veže  v trd pljunek besed...

Prihaja mrak,
spet zrem v zaton...
Ne vem zakaj?
A znova v sebi
čutim te močno.

Kako prebudil
bi tvoje speče srce,
tvoje besede izrečene,
tvojo dušo,
ki bdi nad menoj,
da spati, jesti...

Ta lanterna je edini zaveznik, ko noč za nočjo zrem v nebo.

1

stekla sem iz
Makovega polja
zapuščam v
celofan zavite
čajanke ...