Odprla so se vrata individualne svobode
Zadihalo je bitje in se razlilo v vesolje
Prežemajo me v telo vbrizgnjene vibracije teorije kao...

Nebeški sel.
Dlakavo nebo.
Svilnata preproga.
Bleščice rosijo.
Nebo zrcali cvet.
Vdihnjen cimet.
Neboglasnica.

Ponujaš mi poštenost
do jutra
in potem razgled...
Kako vzemirljivo!
Slišim šepetanja
ustoličenih v ljubezen,
kričavih...

Zakaj zatiskava si oči
in upava na rešitev,
ki bila bi odrešitev
najine ljubezni?

Mrtve črke na papirju,
oropane ločil in rime,
ni stopice, ni ritma,
tu ni pesniške prvine.

Kam, kam?
Na vrhu sam,
brez izziva,
ni goriva,
Tema, megla, razpad sistema...

moji predniki me učijo, naj sovražim.
jaz pa ne morem določiti,
komu pripadajo ptice. poznamo odgovor,
a si po človeš...

Danes sva se na vlaku srečala spet,
ob tvojem nasmehu bil sem prevzet
in tako so se mi po glavi odvrtevali spomini spet in spet.....

Čas in prostor te odnašata;
Mogočen val. Nemočna sva
Pod njim oba, jaz nehote
In ti nalašč.

Sem v istem stanju,
kot takrat, ko pišem pesmi.