|
Od Amadeus
|
|
že čutim tisto nekdanje razbijanje
položenih zidakov rodovitne kože
povsem prepričljivo sem polagala semena
na to nepričakovano zemljo dvojnega diha
verna napovedi o bohotnem rastju
stala bo stavba stalo bo drevo
in raslo
bo
utopija vsakdana izrednega čustva
nenadna paraliza uma
izguba spomina
trenutek onesposobi kulminacijo
nečesa velikega
rodno in plodno pomembnega
zanika vso resnico pravljičnosti
in pozabi na vse izrečeno
podarjeno
ukradeno
sprejeto
utajeno
in potisne tisto očarljivo
lepo na rob
da se sprevrže
v najhujše zlo trenutka
brez dokazov
le z željo in vero
v logično nasledstvo
a nemogoče
neverjetno
potone s sušo
v razpoko položene zemlje
ne more rasti
niti umreti
le trpi
in čaka
le kaj? Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)
|
