najina duša

Bele lilije v jutru so svežem
so se na vrtu mojem
razkazovale
in svoje dišeče bele liste
skozi jutranjo ...

Pomalo na dušu pada mrak,
I zauvijek nestaje tvoj trag.
Pomalo više ništa ne govorim,
danima bez tebe sad se bo...

Zazrem se v nebo;
Na nebu niti enega oblaka ni,
le sonce in prelepa modrina ga krasi. 
Zavedam se,
da je malo taki...

za katero pomlad
vendar
so padli kristali
na rumena tla

...

Zdi se,
da sem postavljena v življenje,
kot lutka brez baterij
in okoli mene se
vsak trenutek,
vsako sekundo,
prestav...

Vse preveč je ljudi z žalostnimi pogledi, preveč je senc v njihovih očeh, kam pelje ta svet, da človek ne zna več živet...

...

Obiskala sva starša…
Ko sva vstopila sta se smejala,
pa ne televiziji.
Smeh jima ni zamrl,
pa sva že stala sredi sobe...

da ne boš verjel  vonju po snegu in da ne boš obrnil pogleda od cipres  na pokopališču si mi obljubil         ...