|
|
Davno nekoč |
|
|
|
Od felicko
|
|
Ivje se mi lepi na obraz, obrišem, z rokavom, med vejami pa razpeta iz drobnih nitk stkana pajčevina, delo gozdnega tkalca.
Gola drevesa nemo drhte v vetru, med krošnjami vidim modro nebo. Stopam po zamrznjeni gozdni poti, zavijem na skrito stečino divjadi, a me vedno pripelje nazaj na pot.
Čutim prepletanje dveh svetov, človeškega in živalskega. Nekoč sta bila eno, da, daleč nazaj, davno nekoč, sta to bila.
Komentiraj pesem na forumu. (2 komentarjev)
|
|
|
|
|
Naključne |
-
12:26 - 10.02.2009
... Čutil sem, da bi mi ta drug kamen pokazal pot v globine moje duše.
Razočaran sem se ulegel na blazino in se zazrl v sinje nebo. ...
Beri dalje...
-
15:56 - 13.04.2007
V najbolj skritem kotu,
v brezkončni puščavi,
tičim v noremu krohotu,
bleščeč se v kral...
Beri dalje...
-
06:56 - 03.11.2006
Sonce ponovno je vzšlo,
razsvetlilo jutranje meglice,
videla sem ga, bilo je bledo,
niti jutro ne odžene srčne klice....
Beri dalje...
-
15:58 - 31.10.2004
BITI PRIJAZEN, POŠTEN, TOPEL, LJUBEČ DO VSEH LJUDI IN ŠE VEČ, TO SE JE TEŽKO NAUČITI, ENOSTAVNO MORAŠ SAMO BITI! ...
Beri dalje...
-
21:23 - 11.08.2005
Sestavljenje zlomljenih reber, neštetokrat v boju zdrobljenih in kriki in prošnje in klici nedolžnih, po krivem umorjenih....
Beri dalje...
-
08:08 - 17.02.2007
Srečna se sprhajava
z roko v roki.
Izmenjujeva si poglede,
vroče kot ogenj,
ki z vso močjo gori.
...
Beri dalje...
-
07:59 - 21.08.2006
To pesem sem napisla mojemu sinu, ki sem ga morala vedno siliti k učenju. Vedno je odlagal šolske obveznosti in meni solil pamet.
...
Beri dalje...
-
21:34 - 25.05.2009
-
06:10 - 31.10.2005
Mir,dušni prezir, samote je čar, ki se ne pozabi nikdar, občutiš ga le, če se zaveš, da je, kako ljubim ta mir…...
Beri dalje...
-
07:37 - 12.08.2007
poslušam dež
tako topo udarja
ob stene
v glavi doni
vsak udarec
skeli
kot r...
Beri dalje...
|
|
|
|
|