| Napisal/a Neva, v četrtek, 02. feb. 06 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Srček naš je naš Aljaž,
vzame kocke, kar mu daš,
jih pregleda in obrne,
včasih se na ritko zvrne.
On hoditi še ne zna,
opora bi mu prav prišla.
Po vseh štirih s stola zleze,
prt potegne kot iz jeze.
V solzah pod mizo obsedi,
sredi stresenih stvari.
Ni mu prav, da majhen je,
rad bi hodil, pa ne gre.
Mamica ga potreplja,
vse pospravi, ljubčka da.
Saj si priden, mali mož,
čakaj, saj še zrasel boš.
Fantek mamici verjame,
potolažen jo objame.
Solzice si posuši,
nasmeh mu sije iz oči.
Sonček res je mamica,
ker tako ga rada ima.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
