|
Vsak dan znova preseneti te življenje in še kdo.
Poželenje, hrepenenje, radost, žalost in slovo.
Včasih hudomušnost všečna, ki posije iz oči
nekoga, ki še zmeraj sanja, tudi kadar se dani.
Včasih to so le besede, kakor nežnost ali strast,
da umiješ mrko lice in zasiješ spet v obraz.
A mnogokrat zavist zelena se prikrade srečo krast,
ko ujet u lastne v zanke za vse kriviš ljudi in čas. In spet si v odboru norcev glavni tajnik in oproda,
ki prevaža hitro pošto v mesto kjer te misel gloda,
o pomenu in nastanku bistva, biti in esence,
vse od zibelke do groba potencirane in potence. Usmiljeni davitelj gnosa, razprodaja bolečine,
iz nič ustvarjene podobe, skoraj skrite v spomine!
Samo eno misel pravi, pa četudi mu-sli misel :
še smo tu, nekje v glavi, čakajoče na nesmisel. Pogodbeni pripadnik dvoma, razuzdana kurtizana,
iz muhe narejeni sloni, sredi nas in porcelana!
Samo ena zvezda sveti, sredi dneva, v gluhi noči.
Tista, ki utrne solzo, kadar iskrica preskoči. Solzo sreče. Komentiraj pesem na forumu.
(1 komentarjev) |
